KEMIČNE SPOJINE

V nekaterih primerih se atomi komponent lahko med seboj kemično povežejo in tvorijo kemične spojine. Značilnost takih zlitin je, da imajo lastno kristalno zgradbo, ki se razlikuje od zgradbe sestavnih komponent. Sprememba kristalne zgradbe povzroča, da so lastnosti zlitin bistveno drugačne od lastnosti komponent. Pri tem zlitine ohranijo kovinski značaj.

Obstojajo tri tipi kemičnih spojin:

1. kemične spojine z normalno valentnostjo,
2. elektronske spojine,
3. vmesne faze ali spojine.

Kemične spojine z normalno valentnostjo lahko nastajajo med kovinami ter med kovinami in nekovinami. Razmerje med atomi v kristalni rešetki zlitin ustreza valentnosti komponent.

Primer: Mg₂Si, Mg₂Sn, Mg₃Sb₂, MgSe Mg,S,Se-so dvovalentni

Si,Sn – sta štirivalentna

Sb – je trivalenten

Elektronske spojine so tipične kemične spojine med kovinami prve in druge skupine. Po nekaterih virih so upoštevani kot prehodno stanje med trdnimi raztopinami in kemičnimi spojinami. Zgradba njihove kristalne rešetke je odvisna od razmerja medštevila valenčnih elektronov in atomi v kristalni rešetki. Pri tem je normalno, da vsakazgradba ima tudi drugačne lastnosti.

Primer Cu – Zn zlitine: Cu ima en valenčni elektron. Zn ima dva valenčna elektrona

Nastajanje elektronskih spojih pri zlitinah barvnih kovin bistveno izboljša njihove mehanske lastnosti.

Umestne faze so spojine kovin prehodne skupine z vodikom, dušikom, ogljikom in borom. Imajo svoje kristalne rešetke z velikimi notranjimi napetostmi, zato so zelo trdni in trdi. V praksi se uporabljajo za izdelavo trdih materialov. Poznamo jih pod imeni: hidridi, nitridi, karbidi, karbidi in boridi.